EDINA OSEBA, KATERE VEDENJA SMO ZMOŽNI KONTROLIRATI, SMO MI SAMI

Osnovna psihoedukacija oziroma poznavanje psihološkega ustroja človeka prinaša številne dobrobiti. Še posebej nam je v pomoč v manj ugodnih okoliščinah, da se z njimi lažje in bolje soočamo. Iz realitetne terapije dr. Glasserja izhaja, da je zelo pomembno, ali v naših delovanjih izhajamo iz okvirja zunanjega ali notranjega nadzora.

Prepričanja psihologije zunanjega nadzora gredo v smeri “Drugi in/ali okoliščine me lahko pripravijo, da naredim kar naredim, povzročijo, da se počutim kakor se počutim… “. Da se torej odzivamo na dražljaje in da nimamo izbire. Sem sodi tudi miselnost, da lahko druge ljudi prisilimo, da naredijo, kar hočemo (če tudi tega nočejo)  in da lahko drugi ljudje nadzirajo naše početje, razmišljanje ali čutenje – “Jaz te lahko pripravim do nečesa kar hočem, če ti to hočeš ali ne …”

Teorija izbire oz. psihologija notranjega nadzora pa izhaja iz prepričanja da je moje vedenje moja izbira, da je torej moje vedenje za druge le informacija, ki jo posredujem z namenom, da bi nekaj dosegel.Moja izbira je posredovati informacijo, kaj bodo drugi naredili z njo je stvar njihovega izbora.

Po Teoriji izbire, se torej vsak človek sam odloči, kako se bo odzval in psihologija notranjega nadzora nam omogoča, da se na situacije odzivamo bolj produktivno, v medosebnih odnosih pa bolj asertivno.